Iz Slovenije se nas je proti »Slovensku«, kot Slovaško imenujejo domačini, odpravilo vsega skupaj nekaj več kot deset. Na poti sta nas spremljala dva ljubljanska jezuita, in ker sem si edini izbral delavnico na Madžarskem, nas je pot zanesla do Budimpešte, kjer sem se razšel s slovensko skupino in z vlakom podal na vzhod proti mestu Miskolc. Vso pot sem razmišljal o tem, kaj lahko od srečanja pričakujem, koga bom srečal v tistem kraju, kakšne nove izkušnje mi bo prineslo naslednjih nekaj dni. Ob prihodu sem bil nastanjen v jezuitski univerzi. Naš program sta vodila dva madžarska jezuita, udeleženci pa smo bili iz Madžarske, Slovaške, Litve in Slovenije. Pestra druščina. Nekajdnevno skupno bivanje v Miskolcu nam je prineslo čudovite izkušnje s tamkajšnjim romskim prebivalstvom, predvsem otroci, ki so pogosto potisnjeni na rob družbe in prepuščeni precej bedni usodi životarjenja v starih socialističnih blokovskih naseljih. Romski otroci so nas bili neizmerno veseli. Vsakodnevno smo se z njimi lovili, skrivali po parku, skupaj obedovali in počeli še vse mogoče druge stvari, zame pa je imelo veliko vrednost tudi spoznavanje drugih iz naše narodnostno heterogene skupine animatorjev. [..]

Domen

 

Skozi teden me je obdajala posebna energija, čutila sem močno povezanost v skupini in z Bogom. Pravzaprav sem se sama sebi čudila od kje takšna umirjenost v srcu. Molitev v obliki Taizejskih spevov se me je dotaknila prav posebej, saj sem občudovala akademske glasbenike, ki so kreirali delavnico. Glasba je bila na zelo visokem nivoju, kombinacija violončela, piana, flavte ter oboe in petja mi še danes odzvanja v ušesih. Posebej mi bodo v spominu ostali pogovori, preživet čas s čudovitimi ljudmi in situacije polne dobrote in ljubezni. Namenjen nasmeh, objem, prejet cvet, pomoč pri opravilih, petje - malenkosti, ki so mi polepšali teden in me zbližale z Njim. Že kmalu ob prihodu je naš koordinator Marko dal pobudo za športne aktivnosti, ki so bile dobro sprejete. Tako smo vsako jutro imeli sproščeno razgibavanje, čez dan pa smo igrali odbojko, namizni tenis ali badminton. Druženja in smeha ni manjkalo. V sredo smo odšli na popoldanski štiriurni izlet in obiskali nekaj turističnih točk ter si ogledali vas Vlkolinec, ki je zaščitena s strani Unesca.

V četrtek popoldne so se nam pri večernem bogoslužju pridružile ostale skupine z Magis esksperimenta in tako smo Slovenci med seboj podelili nekaj izkušenj in vtisov preteklega tedna. V petek je sledil premik v Ružomberok, kjer smo preživeli zadnje tri dni in sklenili nepozabno srečanje mladih. V Ružomberoku je bilo zbranih okoli tri tisoč mladih z osrednje in vzhodne Evrope, največ je bilo Slovakov. Program je bil dodelan, vse skupaj pa se je odvijalo v košarkarski dvorani. Prehod iz celotedenske 'tišine' v tako veliko množico je bil kar nekoliko naporen, a tudi to je bilo posebno doživetje. Organizatorji so se zelo potrudili in nekajkrat smo si na velikem platnu ogledali utrinke z Ria de Janeira, kjer je vzporedno potekal svetovni dan mladih v Braziliji. Namen festivala R13, kakor se je uradno imenoval tridnevni program v Ružomberoku, je bil približati dogajanje v južni Ameriki in doživeti vsaj kanček dogajanja na južni polobli. [..]

Doživeta izkušnja mi je veliko dala in za njo sem izjemno hvaležna. Naučila sem se v ljudeh iskati dobro in jih sprejemati z odprtim srcem. Prav tako sem poglobila vero in bila priča čudovitim situacijam polnih ljubezni in božje milosti. Utrujeni, a z bogato izkušnjo smo se v nedeljo okoli devetih zvečer vrnili v Ljubljano. Ob varnem prihodu je bilo čutiti veselje in radost.

Alenka